Ko hodim po svetu, me ljudje prej ali slej vprašajo, od kod sem. Najlažje je reči Evropa. Pri Sloveniji se običajno ustavimo nekje pri Ljubljani, Bledu in Postojnski jami. Enkrat sem celo srečal dva Američana, ki sta natančno vedela, kje je Cerkniško jezero in zakaj je nekaj posebnega. Ampak tista dva sta bila fenomen že sama po sebi. :)
V Evropi je lažje. Slovenijo ljudje večinoma znajo umestiti, pri Velikih Laščah pa se razumljivo ustavi.
Bolj zanimivo je doma.
Ko Slovencu rečem, da sem iz Velikih Lašč, se pogosto ne zgodi nič. Šele ko omenim Trubarja, se nekje prižge lučka in iz osnovnošolskega spomina priplavajo ekskurzija, pingo sok in sendvič na stopnicah.
O tem sem že pisal:
https://velike-lasce.com/40-let-je-veliko/
Meni je to malo žalostno. Ne zato, ker bi moral vsak Slovenec znati Velike Lašče pokazati na zemljevidu, ampak zato, ker imamo precej več kot Trubarja in šolsko ekskurzijo, pa očitno še vedno nimamo prav jasnega odgovora na precej preprosto vprašanje: kdo smo?
In tako sem spet pri svoji zlati niti. Kdo smo, kaj smo in kaj bi radi bili čez deset let?
https://velike-lasce.com/10-za-10/
Da pri tem nekoliko tavamo, je danes lepo vidno tudi na družbenih omrežjih. Različna imena, različne podobe, različni poudarki, malo tega, malo onega. Včasih dobiš občutek, da je strategija predvsem: objavimo tam, kjer se še spomnimo gesla.
To seveda ni tragedija. Je pa simptom.
Kraj, ki nima dovolj jasne predstave o sebi, jo bo zelo težko razložil drugim.
In ja, tudi zato me bodo na prihodnjih volitvah bolj kot slogani zanimali ljudje, ki bodo znali povedati nekaj precej bolj zahtevnega: kdo smo, po čem želimo biti prepoznavni in kam želimo Velike Lašče pripeljati v naslednjih desetih letih.
Ne potrebujemo še ene identitete.
Potrebujemo eno, ki ji bomo verjeli tudi sami.