Danes, 12. septembra 2026, praznujemo 40 let Trubarjeve domačije. Lep jubilej in tudi dober razlog, da se za trenutek ozremo nazaj. Ne toliko k Trubarju, o njem bo danes gotovo povedanega dovolj, ampak k nam samim. Kaj se je v teh štiridesetih letih zgodilo z našimi kraji? Seveda marsikaj. Živimo bolje, imamo več infrastrukture in višji standard kot leta 1986. Pa vendar imam občutek, da se pri bistvenem nismo premaknili toliko, kot bi se lahko.

Še vedno smo predvsem občina, iz katere se zjutraj množično odhaja na delo drugam, popoldne pa se ljudje vračajo domov. Tukaj sicer živi veliko sposobnih, podjetnih in ustvarjalnih ljudi, a iz vse te energije nam nekako še ni uspelo sestaviti dovolj jasne skupne zgodbe. In prav to me najbolj moti. Ne to, da nimamo velikih tovarn ali pomembnih državnih ustanov, ampak to, da težko odgovorimo na precej preprosto vprašanje: kaj pravzaprav želimo biti?

Velike Lašče so bile nekoč precej resnejše lokalno središče, skozi desetletja pa so se številne funkcije preselile drugam. Del tega je normalen razvoj časa, centralizacije in sprememb v načinu življenja, zato nima smisla žalovati za letom 1986. Bolj me skrbi občutek, da smo vmes izgubili nekaj skupne smeri. Kot da predvsem bivamo. Vsak na svojem koncu, s svojimi skrbmi, načrti in problemi, občina pa postaja predvsem prostor, kjer živimo, ne pa nujno tudi prostor, ki bi ga skupaj zavestno razvijali.

Seveda se gradi, obnavlja in investira. Tako tudi mora biti. Toda ceste, prizidki in stavbe sami po sebi še niso razvojna vizija. Zato se vedno znova vračam k istemu vprašanju: kje želimo, da bo ta občina čez deset let? Ne katere ceste bomo do takrat asfaltirali in kaj bomo dozidali, ampak kaj bomo kot kraj. Bomo predvsem prijetna spalna občina Ljubljane ali bomo iz svoje zgodovine, narave, ljudi in podjetnosti znali narediti okolje, zaradi katerega bo tukaj vredno ne samo spati, ampak tudi delati, ustvarjati in ostati?

Sam sem pri tem pravzaprav optimist. Ne zato, ker bi verjel, da se bodo stvari uredile same od sebe, ampak zato, ker vem, koliko sposobnih ljudi tukaj živi. Težava po mojem ni v pomanjkanju znanja ali energije. Bolj v tem, da vse to prepogosto ostane razpršeno. Ko pa se zberejo pravi ljudje, nekaj volje in jasen cilj, se da v desetih letih narediti presenetljivo veliko.

Trubarjeva domačija je lep dokaz tega. Tudi ona je bila nekoč samo ideja ljudi, ki so verjeli, da je vredno nekaj narediti za kraj. Danes praznujemo štirideset let nečesa, kar je nastalo zato, ker se je nekdo odločil, da ne bo samo gledal, ampak bo nekaj premaknil.

Morda je zato današnja obletnica dober trenutek, da se manj sprašujemo, kaj smo v zadnjih štiridesetih letih izgubili, in bolj, kaj lahko naredimo v naslednjih desetih.

Ker 40 let je za posameznika dolga doba.

Za kraj pa je deset let lahko čisto dovolj – če ve, kam gre.