Ne, ne predlagam, da jutri zjutraj pred velikolaško osnovno šolo pripeljemo bager. Čeprav bi bil glede na zgodovino objekta to skoraj samo še eden od gradbenih posegov.

Naša šola je namreč pravi arhitekturni Frankenstein. Osnovni objekt je iz leta 1967, potem pa smo desetletja dodajali, prezidavali, rušili in spet prizidavali. Leta 1980 telovadnica, kasneje novi prostori, leta 2008 nova športna dvorana z dodatnimi vsebinami, leta 2013 nov prizidek, danes pa spet nova kuhinja, jedilnica, učilnica, pisarne in še kaj.

Prizidek ima prizidek, ta pa očitno že čaka naslednjega.

In da ne bo pomote: ne trdim, da posamezne investicije niso bile potrebne. Otroci potrebujejo prostor, učitelji normalne pogoje za delo, stavbe pa je treba obnavljati in prilagajati času. Me pa že dolgo muči precej bolj preprosto vprašanje: ali je kdo kdaj seštel, koliko smo v to stavbo skozi desetletja dejansko vložili in kaj bi za ta denar lahko naredili, če bi problem enkrat pogledali kot celoto?

Samo nekaj večjih, dobro dokumentiranih posegov pomeni že milijone evrov, zraven pa so še desetletja manjših investicij, popravil, prenov in vzdrževanja. Seveda ni pošteno preprosto sešteti evrov iz različnih obdobij in ugotoviti, da bi za isti znesek danes stala nova šola. Bi bilo pa zelo zanimivo videti resen izračun celotnega stroška dosedanje poti in ga primerjati z alternativo.

Ker imam občutek, da pri nas pogosto ne manjka denarja. Manjka predvsem odločitev, da bi kakšen problem enkrat rešili zares.

Lep primer je telovadnica. Staro smo dejansko podrli, čeprav niti ni bila posebej stara, ker so se pojavile resne težave. Nato smo zgradili novo, večjo in modernejšo športno dvorano. Tudi vanjo je bilo treba kasneje ponovno vlagati, kar samo po sebi seveda ni nič nenavadnega. Vsaka stavba potrebuje vzdrževanje. Je pa zanimivo, kako hitro se pri javnih investicijah navadimo na logiko, da nekaj najprej zgradimo, potem popravljamo, nato dogradimo in čez nekaj let ponovno ugotovimo, da nam nekaj manjka.

Tudi pri Turjaku ne trdim, da nove šole ne bi smelo biti. Stari objekt je bil dotrajan, potreba je obstajala, nova stavba pa ni samo šola, ampak tudi vrtec, telovadnica in druga infrastruktura. Vse lepo in prav. Mene samo zanima, ali smo takrat res do konca preverili tudi drugo možnost: eno večjo, novo in dolgoročno zasnovano centralno šolo ter dobro organiziran prevoz otrok iz vseh koncev občine.

Morda bi bila dražja. Morda cenejša. Morda bi bila popolna neumnost.

Ampak ali smo to sploh zares izračunali?

Prav to me pri takšnih zgodbah najbolj moti. Vsaka posamezna investicija ima svojo razlago, svoj trenutek, svoj razpis in svoje zaslužne ljudi. Potem pa mine štirideset let, stopiš nekaj metrov nazaj in ugotoviš, da je iz vseh povsem razumnih posameznih odločitev nastal Frankenstein.

Morda bi morali zato pri večjih občinskih investicijah nekoliko manj razmišljati o tem, kaj lahko letos še prizidamo, za kaj lahko dobimo sredstva in kaj bomo odprli pred naslednjo skupinsko fotografijo, ter nekoliko več o tem, kaj bi naredili, če bi danes vse skupaj načrtovali od začetka za naslednjih petdeset let.

Bi res postavili šolo tam, kjer stoji danes? Bi imeli enako mrežo objektov? Bi jo ponovno desetletja dograjevali ali bi zgradili nekaj preprostega, funkcionalnega in dovolj velikega, da otrokom čez petnajst let ne bi bilo treba hoditi v prizidek prizidka?

Ne vem.

Imam pa idejo tudi, kje bi lahko stala nova šola, če bi slučajno koga zanimalo.

Preden naročite bager, pišite na damjan.tomsic@gmail.com. ;)