In tudi naša občinska politika občasno pokaže pravi čas. Običajno tik pred volitvami.

Spet se nekaj dogaja, zaključujejo se projekti, vrstijo se objave o uspehih in dosežkih. Če bi sodil samo po družbenih omrežjih, bi lahko sklepal, da živimo v občini, ki ji ni para. Sam pa v vsem tem ne vidim prav veliko novega. Velik del današnjih uspehov je predvsem zaključek projektov, ki so jih že davno zasnovali in pognali v tek drugi. Kar samo po sebi ni nič narobe. Težava nastane, ko se dokončanje starih idej prodaja kot dokaz nove vizije. Sploh če za naprej ni videti nič posebej obetavnega.

Zamenjali so se obrazi, pomladile so se kandidatne liste, interesi, povezave in tudi priimki pa ostajajo presenetljivo domači. Včasih imam občutek, da se pri nas oblast, ali vsaj kakšna njena drobtinica, skoraj deduje. Nekateri so očitno prepričani, da jim preprosto pripada, drugi pa so v tej zgodbi predvsem koristni idioti. Vem, grd izraz, ampak včasih je težko najti lepšega, ki bi enako dobro opisal človeka, ki se pusti izkoristiti za interese drugih.

Znan politik iz naših krajev, ki se mi je pred časom oglasil, je večkrat izrazil začudenje, da se pri nas nekaj zares »dogaja« le vsake štiri leta. In glej ga zlomka, vedno čisto slučajno tik pred volitvami. Kruha in iger za množice, da imajo potem vsaj štiri leta mir. Vmes pa ostajamo, vsaj po mojem občutku, precej votla občina. Navzven lepa kulisa, znotraj pa premalo substance, premalo idej in predvsem premalo fokusa. Kot da je najpomembnejši cilj obdržati položaje in ne narediti občine, v kateri bi se dejansko kaj premaknilo.

V zadnjem času sem objavil nekaj svojih razmišljanj, ki so šla marsikomu pošteno v nos. Pri tem sem poskušal ohraniti zdravo distanco in spoštljiv odnos, čeprav priznam, da je to včasih precejšen izziv. Opažam pa, da se je marsikaj vendarle premaknilo. In to me veseli. Ali gre za resnično spremembo miselnosti in odnosa do skupnosti ali zgolj za predvolilni refleks, bomo lahko presojali šele takrat, ko bodo volitve mimo in bodo fotografi pospravili opremo.

Še vedno verjamem, da je na oblast treba pritiskati. Ji postavljati vprašanja, zahtevati odgovore in predvsem nastavljati ogledalo. Ne takšno, ki človeka polepša, ampak takšno, ki pokaže tudi tisto, česar sam raje ne bi videl. Morda kdo ob tem ugotovi, da je stopil v precej prevelike čevlje. Drugi, da za funkcijo, ki jo zaseda, pravzaprav nima nobene pametne ideje. Tretji pa, da je vse, kar zna, prepiranje s svojo senco in ustvarjanje konfliktov, od katerih skupnost nima prav ničesar. Položaj sam po sebi še ne pomeni sposobnosti, glasnost pa ni nadomestilo za vsebino.

Zanimivo mi je tudi, koliko ljudi je očitno čakalo, ali bom sam vložil kandidaturo za župana oziroma se pojavil na kakšni kandidatni listi. Da tokrat ne bom kandidiral, sem povedal že zelo zgodaj. Čeprav, kot pravijo, nikoli ne reci nikoli. ;)

Predvolilno dogajanje bom spremljal z zanimanjem in tudi z nekaj zabave. Favoriti so bolj ali manj znani, politična inercija opravlja svoje, družbena omrežja pa so že polna hvale o opravljenem delu. Če bi naše kraje poznal samo po objavah na Facebooku, bi bil prepričan, da tukaj jemo samo med, pijemo sveže mleko in živimo v občini, kjer je vse tako lepo urejeno, da nam skoraj zmanjkuje problemov. Ampak občina ni Facebook profil in lepih fotografij ni mogoče zamenjati za vizijo razvoja.

Ne potrebujemo oblasti, ki zna štiri leta razlagati, kaj je naredila. Potrebujemo takšno, ki zna povedati, kaj bo naredila, zakaj prav to in kako bomo čez štiri leta vedeli, ali ji je uspelo.